Ko je šel po strmem klancu mimo svetega, se je priklonil globlje in se je pokrižal bolj presrčno nego kdaj poprej, dasi ni bilo človeka nikjer in se je svetila le ponižna iz mežnarjeve bajte.
”Za dobro letino,“ se je smehljal v svojem srcu, ”za dobro letino!“
In resnično mu je bilo, kakor da je bil spravil blagoslovljeno letino ter nabasal vse kozolce.