Daj cesarju kar je cesarjevega, Bogu kar je božjega, meni pa kar je mojega; tako je zapisano in nikar se ne upiraj postavam!“
Dolgo je strmel Jokec, nato pa je storil nekaj takega, da se je celo začudil: privzdignil je gornjo ustnico, nategnil spodnjo ter pognal skozi črne zobe velik pljunek tako umetelno v zrak, da je padel natanko na Aleševo kučmo. Nato se je okrenil in je šel.