Prečudno lepa in prijazna kajbica je stala nad klancem, visoko za svetim, in se je razgledovala po Vrhniki in po vsi prostrani ravni do Ljubljane, v sončni megli utopljene. Ob zelen hribec se je naslanjala kajbica, bleščeče je bila pobeljena, okna so bila zelena, vrata so bila rdeča, nad vratmi pa je stala Mati božja z Jezusom v naročju.
”Dobro bi nam bilo tukaj bivati!“ se je razveselil, ko je ugledal kajbico, ampak takoj se je začudil in narahlo razsrdil.