Zastonj, o Frčajeva, so se obračale vanj tvoje zaverovane oči! Rad bo užival tvoje in tvoje potice, ampak tvojo zamaknjenost bo naskrivaj pod mizo vrgel, kakor psu oglodano kost, ali pa jo bo prodajal nadrobno za prikupen smeh ... Zdaj pa mene, ki sem mož postaven in brez hinavščine: tja upri oči, sem jih upri, pa sodi po pravici!“