Komaj pa se je gospod oglasil, je široko odprl osuple oči in spreletelo ga je kakor strah. Čudo je že bilo, da je bil kaplanov glas popolnoma drugačen, kakor bi mu ga bil prisodil človek po životu in obrazu; krepak je bil in blagodoneč, da se je razlegal jasno do orgel in da so ga razločili natanko celo fantje, ki so stali pred vratmi. Še večje čudo pa je bilo, da se je zazdelo ob prvi besedi, kakor da je slišal že nekoč tisti glas; in ta občutek je bil zmerom bolj razločen v njegovem srcu in zmerom bolj neroden, skoraj je bil podoben tisti plahosti, kakor jo občuti človek ob vročem, soparnem dnevu, ko vstaja tam nekje siv.