Globoko upognjen je stopil v cerkev, ki je bila že precej polna. Potaknil je roko do dna v kropilni kamen, da mu je kapalo od prstov, križal se je dolgo ter vzdihoval, predno se je napotil dalje s čudno plazečimi se koraki in zibajoč se v životu, kakor da bi trudoma gazil sneg. Njegov obriti, zategnjeni obraz se je držal na jok, oči so bile napol povešene, toda videle so bistro in na vse strani, premikale so se hitro in nemirno, kakor da bi se prikazovalo dvoje drobnih miši izza špranje.