V veži je srečal, staro, sključeno in zgrbljeno deklo, ki je bila pri hiši izza davnih časov. je ni rad srečaval, zakaj vselej se je čudno razcepilo njegovo srce; najprej je pogledal zlovoljen in je pomislil: ”Brez hasni jo redim - podobna je njivi, ki jo gnojim in orjem, pa še bilke ne rodi!“ Takoj nato pa ga je sladko presunilo: ”Vsak njen grižljaj je zame zasluženje pred - po svetu hodi kakor popoln odpustek!“