Kaj se je tam godilo in govorilo, ne ve živ človek na svetu; nobeden ni slišal besede, ne vzklika, ne ropota. Še tisto noč je napregel farovški hlapec in je peljal gospoda v Ljubljano; gospod pa je jokal in molil vso pot, zakaj bridko in sladko mu je bilo pri srcu. Tisti, ki so še ob tej pozni uri stali ob cesti, so videli svetlo glorijo krog njegove glave, ne tako medlo, od glave za dve pedi visoko, stisnjenemu hlebcu podobno glorijo, kakor jo ima sveti, temveč glorijo, ki plameni okoli las in obraza, kakor na podobah Kristusa ...