In ko sem pel novo mašo, ko je bila v svetli gloriji vsa cerkev, takrat sem jo zaslutil ... takrat sem čutil, kako je klečala za durmi, skrita in nepoznana, plaha popotnica, in kako so strmele name njene svetle oči ... in takrat so se odprle duri njenega srca in z veliko glorijo je prišla radost, prišla blagoslovljena tolažba ... Nikoli več od tiste ure je nisem slutil, bdeča onkraj vse bridkosti, mi je božala srce, kadar sem bil žalosten ...“ je molčala, solze so ji tekle po licih.
”Moje srce je človeško: polno je krvi, svetosti pa je malo v njem.