Na tvoje lice je samo dihnil greh, kakor opojen veter od juga; prednjo pa je stopil v vsem svojem strašnem veličastvu in pomoči in tolažbe ni bilo od nikoder ...“ Ko je govoril gospod ves žalosten ter gledal nanjo z velikimi, zasolzenimi očmi, je spoznala te oči, ki jih je videla nekoč v drobnem, nebogljenem obrazku in ki ni pozabila nanje nikoli. Spreletelo jo je kakor sladko sočutje, kakor svečan in prazniški strah pred trpljenjem.