Obraz gospodov pa je bil obžarjen s čudno belo lučjo, ki ni sijala ne od okna, ne od večne luči izpred oltarja, temveč kakor iz daljnih spominov, kakor iz srca gospodovega in kakor iz velike groze Aleševe. in droban je bil obžarjeni obraz, iz njega pa je gledalo dvoje oči, tako velikih, temnih in očitajočih, kakor jih je videl na podobi, ko jo je držal v trepetajoči roki.
Vzdignil je desnico, da bi presekal tretji udarec in je zakričal z glasom, hripavim od groze: