Poklekaval je in vstajal, molil je, vrtil v rokah dolgi ter hodil od postaje do postaje; godilo se mu je, v globoke misli zatopljenemu, kakor v živih sanjah, ko človek in sam ne ve kod, misli in sam ne ve kaj.
”Tudi za tem oltarjem je zašuštelo, in tudi za tem širokim stebrom ... toliko je miši tod, kakor netopirjev pod streho ... cerkovnik, lenoba, se ne meni za svojo sveto stvar, temveč žganje pije in za babami lazi ... Tak pusti me no pri miru ... pusti me vsaj, kadar molim!“