Ni mu ponudila roke, tudi duri ni šla odpirat; sedela je za mizo, pred zaspano lučjo, roke v naročju, upognjena in žalostna, in je poslušala, kako so ugašali njegovi koraki na kamenitem klancu.
”Usmili se moje duše!“ je zavzdihnila pobožno in se je pokrižala ... je stopal z dolgimi koraki po klancu, napol zlovoljen, napol zamišljen. Ko je prišel mimo svetega, se mu je zdelo, da so stranske duri samo prislonjene in da hodi nekdo po cerkvi.