”Pa pridem jutri, ko bodo misli bolj vesele!“ je rekel vzdihovaje in je vstal.
”Pridi ob belem dnevu, da te bom dobro videla!“ je rekla. Ni mu ponudila roke, tudi duri ni šla odpirat; sedela je za mizo, pred zaspano lučjo, roke v naročju, upognjena in žalostna, in je poslušala, kako so ugašali njegovi koraki na kamenitem klancu.