Od presenečenja, od občudovanja in tihega razkošja mu je leglo na ude, kakor tesni okovi. Zaželel si je, da bi okamenel na svojem mestu, z istimi čuti in isto leno, trudno srečo. Vznemirjala ga je samo zavest, da mu je treba samemu kakorkoli posegati v ta sladki mir, da mora govoriti in na kak način ”nastopati“.