Stal je poleg postelje z otroškim, naivnim izrazom na licih.
”Tukaj, gospodična, dovolite, da vam predstavim svojega prijatelja ... svojega prijatelja.“
In kakor v opravičenje je dostavil: ”Zlata duša je ... oprostite, če se drží malo nerodno; on ne more nič za tó; jaz vas poznam že davno, a kadar vam poljubim roko, zdí se mi, da plavam visoko proti nebu, ali da se pogrezam.“