Niti ni čutil, da bi se mu zgodila kakšna krivíca; zakaj storjeno hudodelstvo mu je ležalo na prsih vedno težje. Prigovarjal je samemu sebi s hladnimi in pametnimi besedami; pretehtal je vso stvar povsem objektivno in gledal nanjo, kakor na suhoparno, jasno dejstvo, ki se dá pazno razmotrívati, a predrugačiti ne; odkril in določil je vse najmanjše vzroke ter jih razlagal kolikor mogoče razumno in naravno ... Toda čudovíti, nerazumljívi strah ga je prevzemal kljub temu zmerom silneje; posebno vsled negotovosti, ki je plavala kakor siva megla nad tem zadnjim dnevom.