nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: 13. septembra zvečer, poved v sobesedilu:
Čutil je vedno jasneje, da je izobčen za zmerom, da je smešen, brezpomemben, nepotreben ... Zabavali se bodo sami, razpravljali o usodi slovenske lepote, a po njem ne bo prašal nihče, nihče ga ne bo pogrešal ... Ah, tako sam, na tem velikem, lepem svetu, tako sam! In če je njegova fantazija polna ženialnosti, če se dvigne duh njegov v nedosežne visočine, - živa duša ga ne opazi; in da je njegova luč samo svetlo sonce, ne bi ga bilo, ki bi se radoval z razkošjem in uživanjem v njegovih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani