Gostje so se vnovič navdušeno priključili Urbančičevi zdravici, trkali in vzklikali in se med radostnim žvenketom čaš prerivali sem in tja ob mizi, nazdravljajoč posebej vsakemu članu Gradnikove in Kotnikove rodbine, ki so z jasnimi lici sprejemali dokaze ljubezni in prijateljstva. Zaorila je vznešena domovinska pesem ter poletela nad dolino.
Stari Miklausin pa se je potem s težavo preril k svojemu bivšemu nasprotniku, mu s tresočo roko prinesel svojo čašo naproti in ga z drhtečimi ustnicami prosil: