Težko je šlo: krepki je zdaj mukoma sopel, roki sta mu drgetali in celo njegov obraz se je nekako postaral in zadobil nezdravo prsteno barvo. Dospevši v hodnik, se je utrujen naslonil ob steno in si oddihovaje z žepnim robcem brisal potno čelo.
»Hudo je, hudo,« je zašepetal in odkimal Miklausinu, ki ga je silil naprej.