mu ni odgovoril. Z vso dušo se je zazrl v ta prelestni, lahno se spuščajoči, polagoma v ravnino prehajajoči enakomerno v sadovnjake, travnike in njive razdeljeni svet: v te zelene na nasprotni strani kotline vstajajoče griče; v te ponižne, na pobočjih lepeče, belim cvetom podobne dninarske hišice; v to skodrano gozdno grivo, sedečo vrh grebenov, ki je v širokem obkrožala kotlino... Duša se mu je tajala, v bežnih spominih je bliskoma doživljal svojo lepo mladost, nerazdružno spojeno s temi poljanami.