In Miklausinu ni bilo treba dolgo moledovati, naj mu pripoveduje prigode, ki jih je bil doživel v dobi svoje dolge odsotnosti.
To in ono je bilo Miklausinu že znano, zato se je zadovoljil bolj s površnim orisom prvih, v slavonski prebitih let, kjer se mu je nazadnje pripetilo nekaj važnega, usodnega. S svojo poštenostjo je bil namreč obvaroval nekega, kupca hrastovega, za Egipt namenjenega lesa občutne izgube, s čimer se mu je tako prikupil, da ga je vzel s seboj v Aleksandrijo, kjer je potem ostal leto dni kot upravnik njegove ogromne zaloge lesa.