Beli dvor ni bil daleč, ali starca sta rabila mnogo časa do tja, ker sta hodila počasi in neenakomerno. Miklausin se je med svojim pripovedovanjem po navadi starih ljudi često ustavil, v veliko nevoljo, ki ga je gonil notranji nemir dalje in dalje, tako da je bil vedno za nekaj korakov pred svojim spremljevalcem. Ko pa je zaslišal podrobnosti o borbi v zakopih med Lovrekom in Ulrikom, je ustavil svoj brzeči korak in z največjo pozornostjo poslušal pretresljivo zgodbo o sovraštvu in spravi in o požrtvovalnem junaštvu svojega sina.