Ko je po dolgem času vstal, njegova roka še vedno ni izpustila železne ograje, marveč kakor pozabljena obvisela na njej. Po temnikastem obličju sta se od oči do ust zarisali dve svetli brazdi - sled pravkar pretočenih solz, težkih in žalostnih solz starega človeka, ki nima pred seboj bodočnosti: samo minule čase sme objokovati in se razgovarjati z davno umrlimi.
Drsajoči koraki, starčevski in vdani, življenju odtujeni, mrtvim prijazni, ga predramijo iz tožnih misli.