Samo čmrlji so se brenče izpreletavali s na cvet, pestrokrili metulji neslišno krmarili po zraku in živahne v vejo na vejo - ne da bi bile motile zatopljenost klečečega starca, ki je kakor v tihi molitvi pregibal svoje ustnice. Ko je po dolgem času vstal, njegova roka še vedno ni izpustila železne ograje, marveč kakor pozabljena obvisela na njej. Po temnikastem obličju sta se od oči do ust zarisali dve svetli brazdi - sled pravkar pretočenih solz, težkih in žalostnih solz starega človeka, ki nima pred seboj bodočnosti: samo minule čase sme objokovati in se razgovarjati z davno umrlimi.