Nad pokopališčem je valovila ubrana tišina poletnega dne. Samo čmrlji so se brenče izpreletavali s na cvet, pestrokrili metulji neslišno krmarili po zraku in živahne v vejo na vejo - ne da bi bile motile zatopljenost klečečega starca, ki je kakor v tihi molitvi pregibal svoje ustnice. Ko je po dolgem času vstal, njegova roka še vedno ni izpustila železne ograje, marveč kakor pozabljena obvisela na njej.