S trdimi, dasi nekako trudnimi koraki je dvakrat ali trikrat obhodil hišo in gospodarska poslopja. Ko je le zaman čakal na odziv, je nevoljno stresel glavo, ki se je še vedno ponašala z gostimi sivimi lasmi, sedel na klop ob cementni kadunji in se zagledal v bujno barvitost cvetja in sočno zelen povrtnin spodaj na vrtu. Začudene oči so se popeljale še dalje k sadovnjaku in od tam k Belemu dvoru, kjer so obstale, kakor prikovane.