»Spet si moja, mila domačija! Ne moja, gradniška,« je zašepetal pri sebi in se kakor začaran oziral na ponosno zgradbo, po katere mrakoviti belini so črtali vrhovi smrek temnomodre, polagoma v črno prehajajoče sence. je vedel, da še ni bilo dolgo, ko so gorela okna v oranžnem ognju, ko se je po pročelju prelivala nežna rožnata barva - tako dolgo, dokler ni ugasnil sončni požar nad planinami.