Bolj ko se je potem na svoji poti bližal Gradišču, bolj je pozabljal na skopega starca. V čaru božanske kresne noči so mu noge bolj poplesavale kakor hodile, nekako v opoju je prisluškoval cvrčanju neutrudnih nočnih goslačev in se oziral v visoko nebo, kjer se je sredi iskrečih se zvezd nalik beli rjuhi razgrinjala rimska cesta, in mislil na svojo, ki jo kmalu popelje na Beli dvor... Glej!