Zato je dve uri kasneje židane volje in srečnih misli poln žvižgljal proti domu. Od časa do časa so pač nalik sencam vstali pred njim preudarki treznega razuma, češ, nihče ne ve, kako dolgo bo še trajala vojna in kako se bo iztekla. Od časa do časa se je pač spomnil na pomanjkanje in bedo, ki sta bolj in bolj trkali na vrata dolinskih domačij, na ženske, ki so se nastavljale za sladkor, sol in moko pred trgovinami in preklinjale ohole na ljudski račun se bogateče pijavke, toda z nevoljo je preganjal neprijetne svarilce in se tolažil z mislijo, da se bodo povrtnine toliko laže razprodajale in zamenjavale za drugo robo.