Ko je tisto leto prižgal svojo bakljo, se je že čutil povsem zdravega in tisti dan prvič pohitel k Vidi. Po dogovoru sta se dobila pri Gregorinovem logu, tam torej, kjer ju je bila pred štirimi leti razstavila sovražna usoda. Na ta večer, ko se je sonce skoro nerado potopilo za sinje planine in je odsev njegove žerjavice še dolgo ožarjal otemnele vrhove, sta sredi zorečega žita in dehteče košenine sklenila, da ne bosta nič več čakala.