Že se je silil pomagati Polonici, ki ga je sprva naganjala nazaj na sonce, ali se pozneje rada vdala, ko je zapazila, da mu gibanje samo koristi. Njegovo vrtnarsko srce je zaplalo v novem zanimanju, in že v prvi uri, ko je stopil na vrt, je to in ono popravil, spremenil slabo lego rastline ali odstranil ovire pravilne rasti.
Nekoč, ko je Polonica z radostnimi očmi zasledovala njegove vešče gibe, je sredi dela nenadoma pritekel k njej in ji zašepetal na uho: