Ko so potem sedeli skupaj pri mizi, se je venomer ozirala zdaj na brata, v katerem se je kakor po čudežu vedno bolj vžigala nekdanja življenjska sila, zdaj na brhko gospodično, ki je tako ljubko in po domače kramljala z njo. Naslajajoč se ob bratovi sreči, je natihoma pač mislila tudi na svojo bodočnost.