Ni zaman trpel, mučil se, hrepenel: zdaj je stoterno, tisočerno poplačan. Ko premine omamica prvih trenutkov, se mu zazdi, da vznikajo kakor nevidni vrelci, nove moči iz njega, da krožijo po njegovih udih krepki življenjski tokovi, ki ga naganjajo, naj vstane in razmeče svet s silnimi rokami.
Naposled uplahne prvi naval prekipevajočih čustev, ne mine pa tiha in globoka radost, ki ga vsega navdaja.