Kmalu ga je vnovič prevzela toposti nalikujoča brezbrižnost. Ni se zmenil za tisočere glasove mladoletja okrog sebe, marveč z bolno naslado in kakor od daleč sledil vrvenju svojih misli, ne da bi se bil potrudil, določiti jim vsebino in smer. Nalik morju so pljuskale ob zavest in jo spet zapuščale, povračale se in nemirno valovile, pretvarjajoč Lovrekovo budno stanje v meglene sanje, iz katerih so ga za kratke hipe iztrgali redki posetniki, najnujnejši dnevni opravki ali pa - bolj poredkoma - spomini.