Ob lepih dneh ga je zategadelj z zvijačo izvabila na vrt, ob čigar pogledu so bolniku res zablestele oči v starem ognju, a žal, samo za nekaj trenutkov. Kmalu ga je vnovič prevzela toposti nalikujoča brezbrižnost. Ni se zmenil za tisočere glasove mladoletja okrog sebe, marveč z bolno naslado in kakor od daleč sledil vrvenju svojih misli, ne da bi se bil potrudil, določiti jim vsebino in smer.