Naslonjen na pleten naslonjač, je podremaval ali pa se zamišljeno razgledaval po ozeleneli in razcveteli dolini pod seboj. Često je z zadrževano sapo opazoval sivkaste in zelene kuščarje, ki so se sončili na razžarjenem kamenju, a ob najmanjši njegovi kretnji plašno odšvignili v svoje luknje. Dasi je mnogo mislil, se vendar nobene misli ni mogel oprijeti: kakor skozi sito so in izginjale v podzavest, in Lovreku se je ves čas dozdevalo, da se njegova duša noče ali pa ne more povrniti k svojemu nekdanjemu načinu življenja.