Pri teh dobrih ljudeh je potekla Lovreku Velika noč tiho in mirno, brez prazniške razigranosti. Po praznikih, ko se je vrnila tudi dekla, ki je bila preživela Veliko noč pri neki prijateljici, so se, Polonica in preselili na Gradišče, ki so ga z združenimi močmi v nekaj dneh uredili tako, kakor je bil ostal v spominu mladega gospodarja.
Morali so se tolikanj požuriti, ker kar ni mogel dočakati bivanja med dragimi stenami, ki so toliko let čuvale in obkrožale njegovo mladost, spremljale njegovo otroško rast, prisluškovale njegovim mladeniškim samogovorom.