Njegovemu trkanju se ni nihče odzval, zato je potrpežljivo sedel na klop pred hišo in čakal, da se pokaže kdo domačih. Spet se je vdal sanjarjenju, v katerem je misel podila misel, ne da bi se bila zavest ob eni ali drugi ustavila in zbrala, in ždel tako zamaknjeno vase, da je preslišal korake bližajočih se ljudi. Po glasovih je spoznal svoje prijatelje.