Narod je vsa leta z angelsko potrpežljivostjo, pravzaprav z živalsko topostjo, prenašal raznotere nadloge in s krvavečimi srci prejemali tožne vesti o smrti svojih dragih daleč na tuji zemlji, to pomlad pa mu je bilo že zvrhoma dovolj. Redki dopustniki se niso več vračali na fronto, temveč izginjali v težko pristopne planinske gozdove na Rudniku in, kjer so se v mnogoštevilnih podzemeljskih jamah uspešno izmikali vsakršnemu zasledovanju. Ljudstvo jih je vkljub grožnjam oblasti zalagalo z živežem in jih opozarjalo na orožniške in vojaške patrulje, ki so od časa do časa preiskovale gozdove.