Tam spodaj se mu ni treba bati ničesar, a ko pojenja streljava, jo pobriše za njimi.
Od napornega in hlastnega dela curlja Lovreku pot po licih, vendar se ne zmeni zanj, da se le osvobodi iz zatohlega prostora. Čez nekaj časa se prerije na stopnice, od tam pa zdrvi k strelni lini, skozi katero se že preliva jutranja svetloba.