Predirljivi kriki mu mesarijo dušo; želja, da bi pomagal trpečima sovražnikoma, se bori z razumom, ki mu pravi, naj ne sili v pogubo. Naposled njegovi razbičani živci ne prenesejo več groznega vpitja. Previdno se plazi po hodniku, od časa do časa obstane in streže z ušesi, nato pa se spet pomakne dalje, tipa z rokami in zadeva ob kamenje.