Prijatelja sta se sprva pogovarjala bolj potiho, tako da vohun kljub napenjanju ušes ni odnesel nič, pozneje pa sta se razvnela, a tudi vohun se je medtem prikradel nekoliko bliže.
»Dobro si se domislil!« je slišal poročnikov glas. »Pred strojniškim gnezdom ni bodeče žice, blizu laških zakopov je, ureja službo, on in Kozinšek pa pobegneta z nama ...