In čudno, ta glas je zmagoval: kljub notranji razdvojenosti - kljub nihanju med čustvom in razumom -, se je Lovrekovo srce nekako naskrivaj in s sramežljivo pobožnostjo zahvaljevalo Bogu ter ga prosilo še za nadaljnjo pomoč. Tudi za teto je pohitela topla molitev proti nebu ... Po tej odločitvi se je v Lovrekovem srcu naselil sladki mir, počutil se je zaščitenega z mogočno roko, ki ga je varovala pred hudim in vodila njegova pota.