Z rastočo temo pa se je porajalo v Lovreku nekaj nerazumljivega: njegovo prvotno ugodje se je prevračalo v boleč nemir, ki ga je naganjal v zakope. Tako se mu je zdelo, kakor da ga kliče notranji glas, naj beži s tega kraja, kakor da sliši sredi taboriščnega šumenja, vreščanja, žage in škripanja vozov razločno povelje: »Pojdi, pojdi!«