, ki je stal tik pred njim, se je zazrl v urno pregibajoče se ustnice, nad katerimi so enakomerno odskakovali kratko pristriženi osiveli brki. Čim dlje je poslušal besedno povodenj, ulivajočo se iz polkovnikovih ust, tem manj je razumel, in nazadnje se mu je zmeglilo pred očmi, čelo se mu je orosilo s potnimi kapljicami, soba se je zamajala in zasukala ter v zmeraj hitrejših kolobarjih drvela okrog njega.
»Za božjo voljo, četovodja!« je vzkliknil polkovnik in v zadnjem trenutku prestregel Lovrekov padec.