Kakor iz velike milosti odredi počivališče v pravkar zgrajeni leseni baraki, ki še močno in prijetno diši po sveži smoli. Kmalu nato jih pokličejo k obedu, čemur se vsi odzovejo s pospešenimi koraki, saj lakota ni nič manjša od utrujenosti. Nazadnje, ko je vse opravljeno, je vsak zaposlen s samim seboj: nekateri se umivajo, suše prepotene srajce ali se preoblačijo, drugi, urnejši, se razgledujejo po taborišču, v katerem kar mrgoli pehotnih enot iz vseh mogočih polkov; seznanjajo se z vojnimi tovariši in nemirno izprašujejo.