Srdito razvneti obrazi so se obračali proti staremu hlapcu, nekakemu oskrbniku velikega posestva, ki je razbijal po mizi in vpil, da mu je že vsega dosti, da še pol ure ne ostane pri hiši, kjer je pošten, delaven človek manj vreden od živali. Moški so mu pritrjevali in belili svoje besede z mastnimi kletvicami, tako da so se pobožnejše ženske hitele prekriževat ter strahoma pogledovale skozi okna v temi, kakor bi se bale za brezbožne besede takojšnje osvete razžaljenega.
»Da veste, vsi ga moramo tožiti za plačilo,« je zaključil.