Miklausinov posinjeli obraz je dovolj zgovorna priča. Starec strelja naokrog s svojimi srditimi očmi, toda na dnu duše se dobro zaveda, da stoji pred ljudmi kot klavrn in nečasten, ne pa kot zmagovalec, kakor si je zamišljal dogovorjeni prizor na postaji.
V njegovo veliko olajšanje zdaj zabrlizga vlakovodja, občinstvo se zgane in usuje v pripravljene vozove.