Mladi učitelj se je s spretnostjo izkušenega planinca spuščal po strmi poti navzdol in z naslado vdihaval krepko vonjavo gorskih pašnikov, ki mu jo je prinašal nočni veter. Kmalu se je strmina uleknila in za drevjem se je odprla obsežna jasa. Tam je bilo Ložniško sedlo, tam se je h Kozjakovim prsim privijal nižji in skromnejši Dobrač, tam je bilo znamenito križpotje, kjer je sameval preperel starinski križ, vabeč popotnika, da se spočije na njegovi mehki tratici.